Teden izbrisanih 2018

Novice - Socialni center Rog

Februarja 2018 mineva 26 let od začetka izbrisa, temeljnega zločina tedaj nove države, ki je za vedno posegel v življenja številnih ljudi. Kljub nenehnim poskusom zanikanja ali minimaliziranja so posledice izbrisa postale splošno znane: mnoge izbrisane osebe so bile potisnjene v eksistenčno negotovost, številne so bile oškodovane in okradene, nekatere so bile zaprte in izgnane. Prav vse pa so bile tarče sovraštva, ki ga ves ta čas reproducira del slovenske družbe. Po dolgotrajnem boju izbrisanih za prepoznavo in popravo krivic, si je država postopoma umila roke z bornimi odškodninami in polovičnimi opravičili. Za tisoče je to prišlo prepozno.

Danes marsikje vlada vtis, da so izbrisani preteklost; da gre sicer morda res za grd madež v zgodovini slovenske države, ki pa je že zbledel. Izbris je z minevanjem časa in zaradi navideznih rešitev “problema” tako izgubil svoj dnevni politični naboj. Tisti, ki gradijo svojo politiko na sovraštvu, so na mesto izbrisanih potisnili begunce in migrante, državne strukture pa so s tako imenovanimi odškodninami - pridobitev katerih za mnoge med izbrisanimi ni samoumevna - trdno zaprle vrata za nadaljne postopke ponovne pridobitve statusa in poprave povzročenih krivic. S tem, ko se izbris iz sfere javnosti vse bolj pomika na področje individualnega spomina, se politično delovanje, povezano z njim, vse bolj premika na področje politike spomina.

Letošnji teden izbrisanih bo zato posvečen politiki spomina na izbris, njenememu razmerju do uradne zgodovine in naši skupni odgovornosti do umestitve boja izbrisanih v čas. Brez boja ne bi bilo izbrisanih kot jih poznamo danes, celo sami besedi "izbris" in "izbrisani" sta bili utrjeni skozi zoperstavljanje uradnim razlagam odvzema podlage za življenje 25.671 ljudi. Postavitev boja v središče spomina na izbris je najboljše zagotovilo, da se izognemu pogledu nanj kot na muzejsko urejeno zbirko individualiziranih travm. Edino na ta način se lahko izognemo instrumentalizaciji tega spomina za potrebe državotvorne naracije o uspešno naslovljenem mladostniškem zdrsu nove države ali nevarnosti, da bi v nekem perverznem obratu postal orodje slavljenja uničevalne moči slovenskega nacionalizma.

Namesto tega izbrisani in njihovi sopotniki ostajamo zvesti afirmaciji praznovanja boja izbrisanih za življenje in dostojanstvo ter radosti avtonomne politične akcije in njenih metod. Slednje so bile pogosto nepopularne, označene za neprimerne ali celo nelegalne, a ravno zaradi njih so se mnogi izbrisani - ljudje, ki niso obstajali - vrnili v življenje. S tem, ko so sredi družbene ignorance in nacionalistične omotice dolbli mesto zase, so hkrati odpirali pot za druge tarče izključevanja in s tem v praksi potrjevali, da spodkopavanje posamičnih mehanizmov razčlovečenja pomeni izboljšanje pogojev življenja za vse.

Zavračanje molka in pozabe boja izbrisanih nikakor ne pomeni zavzemanja za to, da bi izbrisanim podelili ekskluzivno mesto v zgodovini bojev in jih kot muzejski artefakt zamrznili v času, ki smo ga kot družba bojda pustili daleč za seboj. Nasprotno, zavrnitev molka in pozabe pomeni nadaljevanje boja proti neživljenjskim politikam. Ne obetamo si dosti od naslavljanja institucionalne politike, ki je imela obilo priložnosti, da z dejanji pokaže svoj odnos do izbrisa in izbrisanih. S svojim ravnanjem v obdobju več kot dveh desetletij je tlakovala pot do polovičnih rešitev, ki reproducira in legalizira osnovno logiko izbrisa ter s tem normalizira tiste politike, ki še naprej omogočajo primerljivo izključevanje različnih skupin prebivalstva. V takšnih pogojih organizirane pozabe ima širša družba nalogo, da se zavzame za primerno zgodovinsko mesto izbrisanih. Pri tem mora izhodišče nujno biti, da ne pozabljamo in ne odpuščamo ter da je mesto boja izbrisanih tako v prihodnjih razpravah, političnih bojih in družinskih zgodovinah kot v učbenikih, muzejih, galerijah in v javnem prostoru.

Spomin, ki v središče postavlja boj izbrisanih, je spomin na institucionalizirano izključevanje, ki se ne bi smelo ponoviti, a je obenem tudi spomin na uspešno upiranje razčlovečenju ter na nepopustljivo vztrajanje pri tem, da je navkljub nemogočim razmeram možno dejavno vplivati na družbena razmerja. Mnogo se lahko naučimo od tistih, ki so se z golimi rokami spravili na uradne resnice mlade slovenske države in so si v tem neenakem boju zaslužili občudovanje in spoštovanje. Kljubovanje zaradi stremljenja k pravičnosti, enakosti in dostojanstvu je nedvomna zapuščina izbrisanih, ki si zasluži, da najde pot skozi meandre časa do prihodnjih generacij in jih opominja, da dokler tudi v temnejših časih gori ogenj upiranja, obstaja tudi možnost za pot iz njih.

Pridružite se nam na dogodkih v tednu izbrisanih 2018, da na ta ogenj naložimo še kakšno poleno:

Povezave: