V tem tednu bi praznovali 15. obletnico Avtonomne tovarne Rog. A ker nimamo kje, bomo praznovali po vsem mestu.
Pandemija je pokazala, kako zelo škodljive in antisocialne so neoliberalne politike, ki se vodijo tako na državni kot na mestni ravni, saj prispevajo k poglabljanju stiske večine ljudi. Toda za peščico odločevalcev in njihove mreže se je kriza izkazala za veliko priložnost v uveljavljanju zasebnih interesov. Po enoletni izkušnji korone je prav tako postalo jasno, da sta kljub ekonomski krizi politična in finančna elita profitirali, pridobili še več moči in podpore represivnega aparata za utišanje protestov in ljudskega upora.
Še več, Mestna občina Ljubljana je ocenila, da lahko s sprego desne vlade in uslužne ji policije končno izvede izbris moteče AT Rog, ki je bila zaradi kritičnosti in nekonformizma osovražena tako s strani državne kot mestne oblasti. Korona kriza, lahko pa bi bila tudi kakšna druga, je za osebe na vodilnih položajih vedno priložnost za zahrbtne manevre, za katere upajo, da bodo ostali v senci vsesplošne družbene stiske. A kljub temu oz. ravno zaradi tega bomo še naprej opozarjali na razdiralno kapitalistično upravljanje Jankovića in Mol, ki se je še posebno v zadnjem letu izkazalo za nesmotrno in tvegano.
Spomnimo se, kako je bil videti center Ljubljane v času prvega korona vala - področje brez ljudi, saj ni bilo ne turistov, ne zaposlenih, ki bi jim stregli. Ta izkušnja mesta duhov je dodatno osvetlila neuporabno turistično infrastrukturo, ki ni namenjena prebivalcem, čeprav je bila zgrajena z javnim denarjem. Jasno je postalo, da je tolikšna odvisnost Ljubljane od turizma zgrešena, saj taka usmeritev mesta vodi v negotovost, životarjenje iz ene krize v drugo, povečevanje slabo plačanih oblik zaposlitev in izžemanje prekerno zaposlenih.
Kljub temu pa mestna oblast še naprej sledi svoji viziji elitizacije in "čiščenju" mesta. Na vsaki še tako majhni površini se gradijo elitni bloki z nadstandardnimi stanovanji, medtem ko večina prebivalcev komaj shaja s stroški položnic, z visokimi najemninami, podplačanostjo ali brezposelnostjo, marsikdo se mora celo preseliti nazaj k staršem, ki so imeli v nekem drugem času več možnosti, da so si lahko uredili dostojnejše pogoje za življenje. Ob tem se ogromno javnega denarja steka v "čiščenje" mesta in brisanje izrazov odpora proti taki politiki, kar je bila nenazadnje tudi AT Rog. Toda za Mol je važna samo zunanja podoba prosperitete - samo da se gradi. Toda za koga? Za sklepanje poslov s "zvestimi" podjetji, za gradbene špekulante in bogatenje investitorjev, kar vodi v napredujočo gentrifikacijo mestnih predelov, iz katerih agresivno izrinjajo navadne prebivalce. Z nami delajo kot s smetarskimi kontejnerji, odstranjujejo jih in jih nameščajo stran od petičnega očesa, pod zemljo oziroma na obrobje.
Prav tako je vsem razvidno, da se je v zadnjem letu življenje v Ljubljani preobrazilo v bivanje v permanenetni krizi, ki jo zaostrujejo represivni aparat in njegovi podaljški. Še nikoli ni bilo na ulicah toliko policistov, kriminalistov v civilu, inšpektorjev, varnostnih služb, redarjev, ki nenehno sankcionirajo in normalizirajo institucionalno nasilje ter obračunavajo z nasprotniki oblasti. Nadzorovanje našega življenja in vedenja ni bilo še nikoli tako razvejano in globinsko, nemogoče se mu je izogniti, saj se predpisi "pravilnega" ali "odgovornega" obnašanja spreminjajo iz dneva v dan. Ljubljana je za marsikoga postala neznosna za bivanje. Omejevanju svobode in razširjanju pooblastil oblasti, ekonomski in stanovanjski stiski, rušenju skupnostnih prostorov, kontroliranju in kaznovanju na ulicah, discipliniranju in zatiranju moramo narediti konec.
Z gotovostjo lahko trdimo, da bodo po precepljenosti sedanje ukrepe nadomestili novi varčevalni ukrepi. Zato si moramo svobodo in pravice izboriti nazaj. Dostop do mesta in prostega gibanja v njem je naš skupen boj. Rogovke_ci ostajamo v prvih linijah kjub brutalnemu nasilju oblasti, ki smo ga bili v zadnjih dveh mesecih deležne_i. Z vsemi, ki čutijo potrebo po odporu proti dandanašnji normaliziarani tiraniji oblastnikov, ostajamo na ulicah Ljubljane in drugih mest. Ne pustimo, da nam vzamejo radosti življenja, sobivanja v mestu različnih, raznolikih, vseh mavric in drugače drugačnih. Le skupaj lahko bijemo ta boj za enakost vseh, za skupnost brez zatiralskih odnosov in za brezmejno ustvarjalnost delovanja in bivanja.
Pridružite se nam na ulicah! Skupaj v upor!
Rogovke_ci