Protest: Lublana je bulana

delo.si/novice/ljubljana/pot-v-mesto-brez-glave.html

»Občutek imam, da prebivalci skoraj ne uporabljamo več centra mesta,« razmišlja Beti Žerovc. »V centru usiha ponudba, namenjena lokalnim prebivalcem, vse manj je recimo trgovin s povsem osnovnimi potrebščinami.« Po njenem je skrb vzbujajoče, da »razmišljanje o širjenju ponudbe za turiste trenutno krepko prekaša razmišljanje o tem, kakšni so negativni učinki turizma na mesto in njegove prebivalce«. Strinja se, da je treba proteste prebivalcev proti turistifikaciji v številnih evropskih mestih vzeti kot jasno opozorilo in da apetiti po stalno rastočem turističnem dobičku ne bi smeli narekovati tempa razvoja mesta. »Središče Ljubljane je zelo majhno in zato še toliko bolj občutljivo. Kaj bo, ko ga bomo povsem razprodali v turistične namene? Bo to mesto brez glave?«

mladina.si/181465/odvecni-turisti

»Turistični razvoj, ki ne vključuje lokalnega prebivalstva ali ga kakorkoli izloča, tudi tako, da se v sezoni daje prednost turistom v sezoni, je slaba poteza. Dokler so številke in kvantiteta naš cilj za ceno podrejanja in prilagajanja in nimamo sposobnosti za razumevanje turizma kot dela celovitega družbenega sistema, je turizem pač zgolj gospodarska dejavnost, ki v sezonah prinese nekaj denarja.«

mladina.si/187000/usmrajeni-raj

»Destinacije, s katerih danes slišimo o ’overturizmu’ – na primer Benetke, Dubrovnik, Barcelona, pa tudi Bled –, so pred ’sodobnim turističnim bumom’ izvajale agresivno promocijo turistične ponudbe na mednarodnih trgih. Pojavil se je interes turistov. Ob podpori prometnega sektorja in ugodnih ekonomskih razmer se je interes preslikal v dejanski obisk, destinacije pa seveda niso računale na takšen odziv. Niso bile pripravljene na tako povečan obisk in posledično niso bile sposobne obvladovati turističnih tokov.«

delo.si/novice/slovenija/stanovanj-v-ljubljani-veliko-a-predvsem-za-bogate-kupce.html

»Ker se cene skoraj povsod gibljejo med 2700 in 4000 evri za kvadratni meter, srednjemu in nižjemu sloju ne preostaja drugega, kot da na trgu kupi kakšno staro ali cenejše novo stanovanje na nekoliko odročnejši lokaciji, ali pa čaka na najemno ali tržno stanovanje državnega ali ljubljanskega stanovanjskega sklada.«

delo.si/novice/ljubljana/ko-stanovanjska-hisa-postane-hotel-na-crno.html

»V trenutku, ko se bolj splača oddati stanovanje v najem turistu kot prebivalcu mesta – in to revnejšemu, kajti večina tistih, ki najemajo, si nakupa stanovanja ne more privoščiti – je to problem. Ljudje se začnejo odseljevati,«

mladina.si/182500/klemen-plostajner-airbnb-poglablja-krizo-dostopnosti-stanovanj/

»Airbnb za izrazjem skupnosti in solidarnosti skriva izkoriščane čistilke brez plačanih socialnih prispevkov, spodjedanje stanovanjske regulacije, ki napihuje nepremičninski balon in zvišuje najemnine ...«

delo.si/novice/ljubljana/stanovanjska-ne-preskrba-omejene-obcine-in-votla-drzava.html

»Razmere so se ob gospodarski in socialni krizi, ki se je v Sloveniji začela leta 2008, še zaostrile in povečale ranljivost med skupinami, kot so brezposelni, brezdomci in enostarševska gospodinjstva, opozarjata avtorici analize. Vse pogostejša je težava poravnavanja stanovanjskih stroškov in stroškov vzdrževanja in tako se vse več gospodinjstev v državi srečuje s stanovanjsko prikrajšanostjo. »Delež gospodinjstev, ki izkazujejo prikrajšanost pri vsaj eni postavki s seznama stanovanjske prikrajšanosti, se je med letoma 2005 in 2010 skoraj podvojil, in se je povzpel na 31 odstotkov.«

delo.si/novice/ljubljana/stanovanjska-ne-preskrba-omejene-obcine-in-votla-drzava.html

»Da število neplačnikov narašča, ugotavljajo tudi pri ljubljanskem stanovanjskem skladu. Med njihovimi najemniki jih približno tretjina najemnine ne poravnava redno. Da stiske, povezane s prisilno izselitvijo iz stanovanja, postajajo eden od naraščajočih problemov v državi, opozarjajo pri skupnosti centrov za socialno delo. V glavnem mestu so samo lani izvedli dvajset prisilnih izselitev iz občinskih stanovanj, v enajstih primerih pa so deložacijo odložili, ker je bila toženim dana še ena možnost, da v določenem roku poplačajo dolg.«

delo.si/mnenja/kolumne/nocna-mora.html

»Medtem ko nosijo agencijski delavci obleke javnega podjetja, imajo pogodbo o zaposlitvi sklenjeno z zasebno kadrovsko agencijo. Medtem ko delavec na račun prejme od 800 do 900 evrov na mesec, javno podjetje agenciji nakaže od 1800 do 2000 evrov. Agencija tako v grobem »zasluži« nekaj sto evrov na delavca, pri Snagi, edinem podjetju v javnem holdingu, ki je doslej poslovalo z izgubo, pa so to očitno pripravljeni sprejeti, saj s tem plačajo prenos odgovornosti na drugega - agencijo. Tako Snaga ni več delodajalec, ampak zgolj »uporabnik«. Delavec je namreč v delovnem razmerju z agencijo, pri uporabniku zgolj opravlja delo. Plačo dobi od delodajalca, torej agencije. Ko se njegova »uporaba« pri enem podjetju konča, ga lahko - preprosto - napotijo k drugemu.«

delo.si/novice/ljubljana/kul-sluzba-je-vse-prej-kot-to.html

»Že v samem imenu projekta je služba, in vsi vemo, kaj to pomeni, toda projekt Kul služba nima veliko opraviti s službo,« pa je kritična mlada brezposelna Ljubljančanka, ki se je prijavila na razpis občinskega urada za mladino. »Motivacijske in psihološke delavnice so bile večinoma podcenjujoče. Poleg tega ni jasno, na podlagi kakšnih kriterijev so izbrali kandidate za usposabljanje na delovnem mestu, hkrati ni nujno, da te bodo po treh mesecih usposabljanja tudi zaposlili. Vmes ti ne teče delovna doba, plačilo za usposabljanje je tri evre na uro, prisoten pa moraš biti polni delovni čas, čeprav ne gre za zaposlitev,« pripoveduje diplomantka, ki je, kot pravi, ena od več podpisnikov pisma Odziv kandidatov na projekt Kul služba, ki so ga sredi avgusta naslovili na občino, zavod za zaposlovanje, ministrstvo za delo in druge pristojne institucije.«

dnevnik.si/1042823523

»Mohorčič je dejal, da je zahteva naročnika po delu »od zore do mraka« legitimna. »Pred časom smo imeli v KPL v takih primerih dvoizmensko delo, zadnje čase pa ne,« je dejal. Poudaril je še, da so presežne ure oziroma nadure v gradbeništvu že dolgo problem. »Nekateri se nad tem pritožujejo bolj, drugi manj, saj je mnogo delavcev iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki med sezono več delajo, pozimi pa se vrnejo domov,« je pojasnil. [...]
Mohorčič je dodal: »Treba je samo pogledati in videli boste, da so zjutraj in zvečer na gradbišču isti ljudje.«

dnevnik.si/1042816882/lokalno/ljubljana/jankovicev-molk-o-poslih-direktorice-holdinga

dnevnik.si/1042816466/lokalno/ljubljana/razvejana-poslovna-mreza-direktorice-ljubljanskega-holdinga

dnevnik.si/1042816733/mnenja/komentarji/kocljive-zgodbe-velike-mestne-druzine

»Da bi lahko bili motivi za temi odločitvami tudi drugačni, je vsem na očeh. V obeh primerih se namreč zaradi sorodstvenih, poslovnih in prijateljskih vezi pojavljajo korupcijska tveganja, ki bi jih morali vsi vpleteni zmanjšati na minimum. Ampak tu se pojavi ključen problem: vpleteni se potencialnim navzkrižjem interesov ne izogibajo, temveč povezave, zaradi katerih bi lahko imeli koristi, sistematično izrabljajo. Njihove apetite bi moral brzdati župan Janković, a je po prvih odzivih, v katerih je opozorila o korupcijskih tveganjih označil za grde insinuacije, kaj takega iluzorno pričakovati.«

Skozi proces izrinjanja manj premožnega prebivalstva iz centra postaja Ljubljana vse bolj uniformno mesto. Bolj ko se center prilagaja potrebam turističnih katalogov, bolj jasno postaja, da v podobo “najlepšega mesta” ne sodijo džankiji_ce, brezdomci_ke, preglasni najstniki_ce, ki pijejo poceni vino na klopeh, prekerci_ke, študenti_ke in upokojenci_ke s pretankimi denarnicami ter revni in ljudje brez papirjev. "Čiščenje" mestnih jeder poteka vsaj na dva načina. Posredno, skozi previsoke cene izdelkov in storitev ter preko spreminjanja krajine mesta, na primer z izravnanjem parka, v katerem so spali brezdomci_ke, ali z rušitvijo poslopja, v katerem so se zadrževali džankiji_ce, zato da tam zrase parkirišče. Neposredno pa se “čiščenje” mesta izvaja preko redarske službe, ki je v zadnjem času pridobila široka pooblastila za sankcioniranje “neprimernega” vedenja prebivalcev_k.

Na drugi strani pa smo soočeni z mestno oblastjo, ki več ne odgovarjajo niti za tako očitne zlorabe položaja, kot so podmizne kupčije z zasebnimi partnerji ali kupovanje spolnih uslug z obljubami služb.

Pokroviteljski, neoliberalno naravnani župan se pretvarja, da ve, kaj je dobro za nas. Ne dopušča, da bi imeli sami prebivalci in prebivalke vpliv na urejanje svojega življenjskega okolja. Nobeno mesto ne bi smelo biti teren za izžemanje delovne sile in narave, teren za kovanje dobičkov peščice na ramah večine. Mesto bi moralo biti prostor, primeren za dostojno življenje vseh, ne le turistov.

Iz teh in podobnih premislekov smo prebivalci_ke razvili skvote oziroma avtonomne prostore (AKC Metelkova in AT Rog v Ljubljani, Argo v Izoli, UP Inde v Kopru, Sokolc v Novem Mestu) v praznih kasarnah, opustošenih tovarniških obratih ali starih hišah, za katere občini ali privatnim lastnikom ni bilo mar in so jih pustili propadati. Te stavbe smo po svojih močeh obnovili, jih napolnili s kulturnimi, izobraževalnimi, političnimi, umetniškimi vsebinami in programom za otroke. Dogodki povečini niso komercialno naravnani, so brezplačni ali bazirajo na prostovoljnih prispevkih. Delo v skvotih poganjata volja in želja po sooblikovanju okolja in razmer, v katerih živimo. Tak način samoorganizacije zadovoljevanja potreb omogoča razvijanje medsebojnega sodelovanja, odnosov vzajemnosti, solidarnosti in podpore med prebivalci_kami.

Toda našim skvotom so v vmesnem času narasle cene zemljišč, zaradi lokacije, kulturnega kapitala ali obojega skupaj. Postali so zanimivi za ustvarjanje profita, posledično pa so občine (Ljubljana, Novo Mesto) ali slaba banka (v primeru Arga in UP Inde) začele pritiskati s procesi izrivanja uporabnikov avtonomnih prostorov, da bi si jih prisvojili. Zdaj “lastniki” želijo apropriirati in parazitirati na imenu (“brandu”) ter “kultnosti” skvotov in njihovih praks, ki so kotile alternativno kulturo in politiko odpora v letih neprekinjenega delovanja. Toda samoniklo delovanje, ustvarjanje in širjenje možnosti za eksperimentiranje v skupnosti so v nasprotju z nadzorniškim sistemom občine, ki življenje in potrebe prebivalcev_k klasificira, birokratiza, kontrolira s kamerami in redarji, kriminalizira z vedno novimi prepovedmi in zatira dobre prakse avtonomnih prostorov z bagri, tožbami na sodišču in finančnim izčrpavanjem posameznikov_c in aktivistov_k.

ZAHTEVE:

1. Hočemo živeti v mestu, ki je usmerjeno predvsem k zadovoljevanju potreb prebivalcev_k.
2. Zahtevamo stanovanjsko politiko, ki ne glede na socialni položaj omogoča dostop do kakovostnih bivališč. Stanovanja za vse! Prazne prostore v uporabo (in samoupravo) skupnosti!
3. Zahtevamo omejitev rasti cen živil, temeljnih storitev in osnovnih življenjskih stroškov.
4. Zahtevamo spoštovanje priborjenih delavskih pravic, dostojna plačila za prekerne ali redne zaposlitve, za delo migrantskih delavcev in izboljšanje delovnih pogojev vseh.
5. Nasprotujemo profitno naravnanim politikam, ki tudi v našem mestu delijo ljudi na dobrodošle potrošnike, podplačano delovno silo in “odvečne” prebivalce.
6. Ljubljana naj bo varno mesto z dostopnimi storitvami za vse - brez nadlegovanja policije, rasnega profiliranja in nasilja. Prav tako naj bodo vse zdravstvene in socialne storitve v mestu dostopne vsem pod enakimi pogoji, ne glede na vrsto statusa in ekonomski položaj.
7. Uporabniki_ce avtonomnih prostorov smo soustvarjalci življenja v mestu. Mol naj odstopi od maščevalnih tožb proti Rogovcem_kam in od nesmiselnega projekta Center Rog, ki je odtujen od potreb skupnosti. Še več avtonomnih prostorov v Ljubljani in vseh drugih mestih!
8. Brezplačen javni prevoz, čisti zrak in več zelenih površin!
9. Vključujoč proračun in odločanje v roke prebivalcev_k, posebno ob vprašanjih, ki zadevajo življenjske razmere.

Moč ljudem, ne mestnim šerifom!