Naše mesto je vsak dan lepše. Popravili so ceste, zasadili parke in v parke postavili klopi za starčke, za otroke pa gugalnice. Sezidali so mnogo novih hiš, vse druge so pobelili, stare hiše pa so sklenili podreti. Tako staro hišo imajo tudi v Rumeni ulici. (Ela Peroci)
Naše mesto je vsak dan lepše. Postavili so stadion, ob ceste nasadili zelenje, starčki prisedajo h Kavalirju, mladi pa se vozijo na bicikLJu. Dobili smo skupen prometni prostor in mostove. Predvsem mostove.
Vse to smo dobili. Ustvarili pa smo avtonomno tovarno Rog. Dolgo je bila zapuščen, zatohel in razpadajoč monolit, s katerim si ne občina, ne občani niso mogli dosti pomagati. Leta 2006 pa jo je zasedla skupina angažiranih posameznikov in posameznic. Kot odgovor na pomanjkanje javnih družbenih prostorov, jo je preobrazila v kraj, kjer lahko (so)deluje vsakdo - športno, politično, umetniško, glasbeno, kiparsko, debatno, gradbeno, aktivistično. Kljub nesodelovanju občine in izključenosti iz meste električne napeljave, kljub občasnemu bojkotu javnosti in sosedov, je avtonomna tovarna Rog prerasla v eno najpomembenjših urbanih središč in zbirališč. V desetih letih se je v sobe in sobane naselilo več ducat iniciativ in posameznikov, od skejterjev do aktivistov, od vrtičkarjev do filozofov.
Pa saj to že vemo. Morda srčnost in iznajdljivost uporabnikov in uporabnic vseeno nista dovolj, da Rog ubranita pred tržnimi interesi, ki obvladujejo odločitve o našem prostoru.
Podpisniki pisma, študenti in delavci na področju pedagogike in socialnega varstva, pa bi radi izpostavili še drug vidik. Stroka, katere ciljna populacija je pogosto družbeno zapostavljena ali odrinjena, ne more spregledati pomembnosti Roga za integracijo in inkluzijo marginaliziranih skupin.
Posamezniki iz družbenega roba, pa naj bodo migranti ali begunci, Romi, dolgotrajno brezposelni, ljudje s težvami v duševnem zdravju ali ljudje z izkušnjo nasilja - v Rogu iščejo in najdejo svoj prostor, sogovornike in zagovornike. To izvemo in opažamo v vsakodnevni praksi.
V avtonomih prostorih, kakršen je Rog, delovanje bazira na samoorganizaciji in neposredni demokraciji. Razumljivo je, da s tem nudi priložnost za participacijo in opolnomočenje, ki ga bolj rigidne ustanove ne zmorejo. Rog je kraj, ki ga ne hromi institucionalni duh ter na podlagi tega tujost in odklonskost srečuje z največjo mero inkluzivnosti.
V prostorih se mimo vsakršne zakonitosti srečuje margina in alternativa, ljudje vseh družbenih ozadij in statusov. Predvsem pa se solidarnost in strpnost udejanjata medtem, ko se drugje oddaja snope poročil v upanju na evropska sredstva.
Uporabniki Roga z delom na področju kulture, politike, športa in aktivizma zajamejo nepredstavljivo široko populacijo. Obidejo kratkovidnost formalnih praks ter se na družbene probleme in vprašanja odzivajo s prožnostjo in argumentativno močjo. Avtonomna tovarna Rog je trenutno na območju Ljubljane najbolj nizkopražni prostor socialnega vključevanja in je kot tak izjemnega pomena za občino.
Z vsem naštetim avtonomna tovarna Rog udejanja mnoge reči, ki jih za nas ne bo uresničeval niti center sodobnih umetnosti niti luža v gradbeni jami.
Zato nočemo molka, marveč dialog, nočemo ignorance, temveč priznavanje samoniklih praks prebivalcev in prebivalk mesta. Predvsem pa nočemo rušenja, temveč dograjevanje.
Vsaka zgodba (do)čaka epilog.
... Pred hišo se je ustavil kamion z delavci (…)
Med seboj so se čudili: "Že tretjič so nas poslali, da bi podrli staro hišo št. 3 v Rumeni ulici. A to ni stara hiša. Vsak dan je mlajša. Iz dimnika se veselo kadi, na oknih so rože, skozi okno gledajo otroci, okoli hiše je lepo obdelan vrt in na pragu sedi bela mačka.«
Vrnili so se v mestni urad in tretjič sporočili, da je hiša št. 3 najprisrčnejša v Rumeni ulici. Predsednik gradbenega oddelka je poiskal seznam starih hiš v mestu, ki bi jih bilo treba podreti, in v tem seznamu je staro hišo št. 3 prečrtal. (E. Peroci)
Naša zgodba čaka na ustvarjalno bodočnost. Naj bo naše mesto vsak dan lepše.
Skupnost študentov in profesorjev Pedagoške fakultete in Fakultete za socialno delo