AT Rog s svojim obstojem že 14 let priča o tem, kaj prebivalci in prebivalke tega mesta potrebujemo. V zadnjih letih, obdobju gospodarske rasti, smo redno glasno in jasno nasprotovali kapitalističnemu pustošenju mesta, ki je ne le neposredno ogrožal obstoj Avtonomne tovarne, ene redkih preostankov izborjene skupnostne lastnine, ampak tudi širše in veliko bolj temeljno zajedal in uničeval možnost dostojnega življenja v Ljubljani.
Kriza ob izbruhu novega virusa je pokazala zgrešenost razvojne politike MOL. Mesto so podvrgli kapitalističnemu izčrpavanju, ga izpraznili vsebine, prebarvali fasade in ga predelali z infrastrukturo, prednostno namenjeno turistom in potrošništvu. Zdaj v času virusa, ko je življenje zreducirano na golo preživetje, si prebivalstvo s tem nima kaj dosti pomagati. Ta kriza je dobro pokazala, v kaj se je zares spremenila Ljubljana. Ker turistov ni in ker je potrošniška histerija prekinjena, je postala mesto duhov, praznih stavb, opuščenih izložb, tihih ulic, skozi katere brije mrzel veter. Sliši se le še korake in vzdihe mnogih, zdaj končno vidnih, brezdomnih ljudi, ki nimajo dostopa ne do vode, ne do sanitarij, ne do toplega obroka, kaj šele do postelje ali socialnega stanovanja. Redki buržuji centra, ki tečejo do bližjega parka, zdaj naredijo še večji ovinek, da bi se izognili že tako stigmatizirani in marginalizirani populaciji. Besedo solidarnost je oblast izkrivila z definicijo povečevanja socialne distance in totalne individualizacije.
Ko bomo kmalu priča propadu vse v zadnjem času zgrajene, potratne zabaviščne infrastrukture, se bomo mogoče lahko končno vprašali, kaj zares služi družbi oz. kaj je zares javno dobro in kaj potrebujemo: ali so to res enormne investicije v turistifikacijo mesta? Kriza bo za seboj pustila propadle hotele, hostle, restavracije, lokale, agencije in prireditvene prostore, poleg njih pa kup gradbišč z napol dokončanimi luksuznimi gradnjami. Toliko o “trajnostnem razvoju”, “zeleni prestolnici” in “človek čuvaj svoje mesto” - izkazale so se za varljive kampanje Potemkinove vasi. Na hud izpad prihodkov bi bili bistveno bolje pripravljeni, če bi se med konjunkturo vlagalo v javne stanovanjske kapacitete, zdravstvene domove, bolnice in javne storitve, ki resnično služijo potrebam ljudi. Jasno je postalo, da si z urejenim videzom zidov in ulic, primernih za fotografiranje, prebivalci ne moremo plačati najemnine ali položnic. Razvojne politike mesta ne smejo več biti usmerjene v kovanje dobičkov peščice, ampak v gradnjo infrastrukture, ki bo omogočala socialno gotovost in povezanosti, šele tako bi bili kot družba bolje opremljeni za življenje v tveganih razmerah. Zahtevamo drugačne temelje mesta, ki so postavljeni na osnovi dobrobiti vseh, ne glede na starost, zdravje, finančno stanje, status najemnika in druge okoliščine.
Skupnost AT Rog že 14. let deluje na robu družbe, in sicer po načelu solidarnosti in vzajemnosti ter se zoperstavlja sistemskemu nasilju kapitalističnega ropanja mesta in prebivalcev. Tako tudi v teh negotovih dneh vzpostavljamo mehanizme za pomoč soljudem, s katerimi bi potrebe skupnostno naslovili. Avtonomno tovarno smo sicer v času pandemije za širšo javnost zaprli. Na vhodna vrata smo namestili nabiralnik, v katerem lahko posamezniki in posameznice, ki so se znašle v stiski, pustijo sporočilce s kontaktom. Če bo le v naši moči, bomo priskočili na pomoč. V krizi gradimo skupno fronto solidarnosti za preživetje. Nujno je, da se zdaj povežemo in pripravimo na boje, ki pridejo takoj za tem z novimi poskusi privatizacijske kraje vele-predatorjev, ki se jim že danes cedijo sline.
Ob 14. obletnici tako kličemo:
Nikar ne povečujete socialne distance! Čas je, da izumljamo nove načine za skupnostno skrb! Poskrbimo, da skupaj preživimo, da se bomo skupaj lahko uprli!