Razprodaja Ljubljane in izrivanje njenih prebivalcev v imenu profita se nadaljuje. Župan je pri svojem lovu na dobičke že tako predrzen, da za obvoznico več ne pošilja le najrevnejših in najbolj marginaliziranih, ampak je začel udrihati tudi po znamenitih mestnih institucijah in pripadnikih t.i. ustvarjalnega razreda. Uničil je Kersnikovo 4, uničil je Tobačno, napoveduje se uničenje Zgodovinskega arhiva Ljubljana in Srednje šole za oblikovanje v prostorih Križank, v roku dveh let pa tudi uničenje Baragovega semenišča.
Odnos mesta do kulturnikov in kulturnic je zdaj že dobro znan. MOL jih izrabi, da prinesejo vsebino in predrugačijo podobo neatraktivnih objektov, ko pa se pojavijo interesi investitorjev, jih brez premisleka vrže na ulico. In medtem ko se Janković baha s kulturnimi dosežki prestolnice, pa mnogi ustvarjalci in ustvarjalke, ki se niso uspeli prebiti v družinski krog njegovih kulturnih podizvajalcev, ostajajo brez produkcijskih prostorov, nekateri pa tudi brez bivanjskih. Mestna kulturna politika se vseskozi vodi od zgoraj navzdol, tako da kulturni akterji ostajajo v odvisnem položaju, vsaka kritika župana pa se jim dobesedno zaračuna s finačnimi sankcijami in izključitvijo iz projektov. V velikih kulturnih zavodih in institucijah so dobrodošli le »županovi ljudje«. Takšno razumevanje kulture v kombinaciji z gentrifikacijsko prostorsko politiko spreminja živo lokalno umetnost v generični in elitistični pofl, mestno jedro pa v kičasti turistični zaselek.
Rogovci in Rogovke se vseskozi upiramo tej logiki in se borimo za mesto, ki ne meri svojih prebivalk in prebivalcev glede na njihovo finančno zmogljivost ali pa njihovo bližino z županom. Ostajamo na barikadah v borbi za Ljubljano, kjer bo prostor tudi za manj premožne prebivalce, za neprofitne vsebine, za pluralno družbo in za neavtoritarno samoorganizacijo. In ne nameravamo se skrivati za obvoznico.
Stojimo v solidarnosti z vsemi, ki so v zadnjem valu privatizacije ostali brez svojih bivalno-delavnih prostorov. Čeprav Avtonomna tovarne Rog deluje v drugačnem razmerju do mesta, imamo s samozaposlenimi v kulturi in njihovimi organizacijami pogosto podobne probleme. Zavedamo se tudi dejstva, da je doprinos teh organizacij za mesto zelo pomemben. Verjamemo pa, da se tudi nevladna scena zaveda pomena avtonomnih in nereguliranih prostorov, kot sta Rog in Metelkova. Ustvarili so jih prebivalke in prebivalci tega mesta, ki so potrebe skupnosti naslovili s samoorganizacijo in direktno okupacijo prostorov. Zagotovo pa bodo mestne oblasti po metodi deli in vladaj zlorabile prostorsko stisko kreativcev za napad na Avtonomne prostore – še malo pa jim bodo obljubljali bleščeče nove ateljeje v Rogu in krivili nas, da jih še niso odprli.
Visokoleteče obljube mestnih oblasti ob letošnji kandidaturi za Evropsko prestolnico kulture se tako kažejo kot farsa brez primere. Naravnost neokusno je, da v istem mesecu, ko so na cesto poslali nekatere ključne akterje domače neodvisne ustvarjalnosti, Janković in njegovi izvajalci izdajajo bleščeče brošure, ki se bahajo z “vključenjem ranljivih skupin v družbeno življenje prek participativnih in skupnostnih projektov”. O kakršnikoli participaciji, novih delovnih mestih in produkcijskih pogojih za vse bolj prekarizirane ustvarjalce v vse dražji prestolnici ni ne duha ne sluha – so le všečne besede, s katerimi si elitni krogi nadejajo še nekaj evropskih sredstev. Vse to kaže, da nameravajo mestni veljaki za potrebe razpisa EPK ponovno uprizarjati kulturo na hrbtih brezdomne neodvisne scene. Skupaj lahko zrušimo ta oder, a potrebno bo delovati v interesu, ki je širši od lastnega.