Izjava na facebook strani skupine Second Home, ki je po dogajanju v Avtonomni Tovarni Rog zakrožila po spletu, terja odziv s strani uporabnikov in uporabnic Roga, ki so bili udeleženi v sami situaciji in tudi podrobneje razumejo razmere v samem Rogu. Takoj je namreč potrebno zavreči senzacionalizem, kakršen se pojavi že v naslovu “Ni me strah nacistov s pobritimi glavami”, ki konkretno ekipo že v samem uvodu postavlja v vlogo nemočne žrtve fašistične drhali. S sledečo izjavo želimo diskusijo, ki so jo dogodki v Rogu nedvomno odprli, postaviti na bolj realne temelje.
Za začetek je torej potrebno obelodaniti konkretne okoliščine sredinega dogodka. Preseneča nas, da se v zvezi z dogodkom v vlogo žrtve postavlja ekipa Second Home, ki v konkretnem prostoru in nasploh v Rogu ni prisotna že več mesecev – dovolj dolgo, da očitno niso opazili preimenovanja prostora v ‘The Vampire”, ter popolno prenovo in spremembo namena prostora. To je še bolj nenavadno v luči tega, da ga pozna praktično cela Ljubljana. Uporabniki “The Vampire” so v tem času zagnali lastno dejavnost, vloga prostora pa je bila dvojna: ob tem, da je opravljal pozitivno funkcijo kot občasno prenočišče za ljudi, ki so to potrebovali, je postal tudi strateška točka za udejanjanje ekonomskih in teritorialnih interesov, zaradi katerih je obisk policije postal vsakodnevni dogodek.
Kljub nestrinjanju z načinom uporabe prostorov pa smo ostali uporabniki in uporabnice Roga, predvsem tisti iz migrantske skupnosti, zavedajoč se specifike situacije ekipe The Vampire (prehodnost, diskriminiranost, kriminaliziranost) ostali v komunikaciji z njo, si delili nekatero opremo, skupaj jedli, se pogovarjali. Zagotovo lahko trdimo, da ekipo poznamo bolje, kot jo aktivisti, ki v njihovem imenu pišejo izjavo.
Povsem razumljivo pa je, da je v rogovski skupnosti začelo prihajati do napetosti. Ker je začela v kolektivu The Vampire prevladovati logika moči, se je začelo povečevati število pretepov, kraj, spolnih napadov in posledično tudi policijske prisotnosti. Številni uporabniki so se zaradi tega odmaknili od Roga, med njimi tudi nekateri najbolj aktivni člani migrantske skupnosti, ki niso želeli biti še dodatno izpostavljeni kriminalizaciji. Do eskalacije je prišlo, ko so uporabniki The Vampire začeli zlorabljati svoj položaj v Rogu za prevzem drugih prostorov. Logika teritorialnega boja je začela prevladovati in kmalu je prišlo do poskusa nasilne okupacije srednje stavbe, ki jo že uporabljajo drugi. Uporabnik stavbe jih je zasačil pri vlomu, kar se je končalo z napadom z nožem in s posledično racijo policije.
To je bila situacija, ki je terjala reakcijo širše rogovske skupnosti, ki se je takoj za tem srečala na izrednem sestanku.Ker z določenimi osebami iz The Vampire in predtem Second Home v številnih preteklih poskusih reševanja podobnih problemov nismo mogli vzpostaviti nikakršnega dialoga na sestankih - ti so diskusijo vseskozi sabotirali in obračali odgovornost na druge - le-teh nismo povabili na sestanek. Na izrednem sestanku je bilo prav na pobudo uporabnika iz predhodnega Second Home nato skupno sklenjeno, da se “The Vampire” začasno zapečati in da je potrebno uporabnikom nedvoumno povedati, da takšno ravnanje v Rogu ni dopustno. Pričakovano je bilo, da se bomo o zaprtju prostora The Vampire lahko dogovorili na miren način.
Žal pa se je zaradi intervencije posameznikov in posameznic iz Second Home situacija močno zaostrila.Na njihovo pobudo so na oknu The Vampire skupino rogovcev pričakali s plinsko bombo, na stopnišču pa stražili z mačeto ter poimensko grozili rogovcem. Menimo, da je šlo za izjemno neodgovorno hujskanje nekaj posameznikov, situacija pa na srečo ni eskalirala v hujše nasilje.
Naslednje jutro smo preostali uporabniki Roga po večurnem dialogu dosegli dogovor s preostalimi uporabniki The Vampire. Strinjali so se, da se prostor zapre, saj je tudi za njih situacija postala neobvladljiva. Želeli pa so še prenočišče za dve osebi za nekaj dni, dokler si ne najdeta drugega bivališča. Tako smo skupaj preselili njihove stvari v manjšo sobo v srednji stavbi, zdaj pa rešujemo njun stanovanjski problem. Vsako govorjenje o “linčanju” in “izgonu” ni le neresnično, ampak kaže na namen ekipe Second Home vsiliti senzacionalistično interpretacijo in izkoristiti situacijo za ohranitev lastne pozicije moči, na kar kaže tudi osebno obračunavanje z drugimi kolektivi z Metelkove in iz Roga.
Ker pa dotična ekipa v svojem zapisu odpira številne širše teme, je to dobra priložnost odgovoriti še na nekatere izmed njih. Jasno se zavedamo, da se dogodek ni zgodil v vakumu in da za njim stojijo strukturni razlogi, ki jih kot skupnost nismo zmogli dobro reševati, žal pa pri tem intervencije Second Home vodijo diskusije v slepo ulico.
Zanimivo je, da se zapis poslužuje zgodovinske paralele Ambrusa, rogovce in rogovke pa primerja z jeznimi fašističnimi vaščani. Kar sama se postavlja torej prispodoba, da so Second Home v dotični intervenciji Janez Drnovšek – razsvetljeni razsodniki, ki iz pozicije liberalnih institucij neuki množici pridigajo o solidarnosti. V Ambrusu je bila situacija namreč precej bolj kompleksna, kot jo interpretira Second Home: ni bilo jasne delitve med neumno slovensko drhaljo in marginaliziranim romskim prebivalstvom, pač pa prebivalstvo, ki je kljub kulturnim in razrednim razlikam moralo iskati načine soustvarjanja skupnega prostora – sicer na načine, ki uhajajo imaginariju meščanskega upravljanja skupnostnega. Vse večje razhajanje med skupinama se je dogajalo prav zaradi povečevanja družbene neenakosti, na katero vaščani niso imeli vpliva, liberalne intervencije pa so s svojim slabim razumevanjem situacije identitetne razlike zgolj povečevale.
A vzemimo resno njihovo kritiko, da je Rog dejansko vaška skupnost… bodimo še bolj ostri in ji recimo “skupnost malih posestnikov”, ki sicer poskušajo iznajti načine za demokratično skupnostno delovanje, a jih pri tem ovira specifična struktura skvota, v katerega so ujeti. Očitno je, da prihaja do razhajanja med političnimi cilji migrantskih organizacij in dejanskim upravljanjem prostorov – ti so pogosto celo ovira pri političnem organiziranju, saj skupne politične interese razdelijo na posamezne teritorialne. A glede na to, da to veliko strukturo soupravlja veliko število migrantov in migrantk (med njimi je ekipa The Vampire v manjšini), je torej težko trditi, da gre za rasistično vaško skupnost. V najslabšem primeru gre v Rogu za skupnost, ki je primorana izumljati načine sobivanja, v katero pa se prenašajo in vnašajo strukturni družbeni konflikti, ki jo presegajo. Vsekakor je legitimno podati kritiko, da avtonomizem ne ponuja odgovorov, ki bi bili kos velikim strukturnim pritiskom kapitalizma, nikakor pa naše poskuse političnega raziskovanja in hkratnega konkretnega upravljanja objektov tovarne ne moremo zreducirati na “vaški fašizem”.
Second Home v to strukturo vstopa s kvaziradikalno, mestoma težko razumljivo dikcijo, hkrati pa v sodelovanju z liberalnimi institucijami izvaja najbolj plastično obliko identitetnih politik. Migranti in migrantke nenadoma dobijo “predstavnika”, ki jim ga izbere delegacija aktivistov Second Home, ta postane blago, ki se ga trži pri konkuriranju na razpisih, njihova prisotnost v Rogu pa se ohranja le v meri, ki je potrebna, da ekipa ohrani legitimnost v bolj levičarskih krogih. Migranti postanejo njihovi priročni “vojaki”, da te prostore ohranjajo v simbolni lasti aktivistov. Pri vsem tem se ne preizprašuje, kdo so migranti, ki naj bi jih ta organizacija povezovala, kaj so njihovi interesi in ali sebe sploh vidijo kot del te ekipe. Ko govori Second Home, je to vedno glas “vseh migrantov”, pa čeprav govorijo slovenski intelektualci, ki na njihovo situacijo projicirajo svoje politične ideale.
Vendar v Rogu delujemo tudi drugi kolektivi, ki poskušamo politične interese migrantov in migrantk jemati resno v nenehnem dialogu z njimi, ob čemer skušamo ves čas preizpraševati strukturne neenakosti med nami in se zavedati naših političnih omejitev.
Sredin dogodek nam torej nikakor ne predstavlja nekakšnega “linča” ali nasilnega izbruha “ljudske jeze”. Gre za proces urejanja medsebojnih odnosov, ki je trajal dolgo časa, in kjer je morala raznolika rogovska skupnost brez zunanjega arbitra rešiti izjemno kompleksen problem. To smo kljub napetim strastem storili brez nasilja in brez segregiranja. Za zapečaten prostor nosimo vso odgovornost, kot nosimo odgovornost za ljudi, ki so ga zapustili. Nosimo tudi odgovornost, da Rog še naprej ostaja odprt, vključujoč in nediskriminatoren prostor srečevanja.
Skupina uporabnikov in uporabnic Avtonomne Tovarne Rog