26. februarja 2020 je minilo 28 let od izbrisa 25.671 prebivalcev in prebivalk Slovenije iz registra stalnega prebivališča. Minevajo skoraj tri desetletja neštetih borb za preživetje, ponovno vzpostavitev legalnosti življenja in popravo hudih socialnih, ekonomskih, zdravstvenih in drugih posledic tega nezakonitega dejanja slovenskih oblasti, s katerim so bila življenja desettisočev prebivalcev in prebivalk Slovenije porinjena v ilegalnost.
Nova obletnica začetka zločina obenem opominja tudi na dolgotrajno razkrivanje raznovrstnih razsežnosti izbrisa ter dolge borbe za njegovo priznavo in popravo prizadejanih krivic. Opominja pa tudi na odgovornost niza uslužbencev različnih javnih institucij, ki so ta zločin s svojimi neposrednimi dejanji pod okriljem vsakokratnih oblasti povzročili, podpirali, ohranjali in zagovarjali. Vseskozi s polnimi usti demokracije, evropskih vrednost in spoštovanja človekovih pravic. Leta 2020 ostaja dejstvo, da posledice izbrisa za mnoge še vedno trajajo, kljub njihovi morebitni ureditvi statusa v Sloveniji ali kjerkoli drugje. Še vedno pa med nami živijo tudi ljudje, ki jim država tega statusa do danes ni ustrezno uredila. Tako ne trajajo zgolj posledice izbrisa, temveč slovenske oblasti izbris še vedno nenehno izvajajo.
Zgodovinski nauk izbrisa se najbolj odkrito izraža v vztrajanju dela politične nomenklature pri tem, da ni šlo za zločin, temveč le za administrativno napako oziroma celo za običajen in nujen postopek ob osamosvojitvi države. Tovrstna drža pomeni vztrajanje pri nedopustni predpostavki, da so družbeni mehanizmi izključevanja na podlagi napačnega državljanstva legitimen način organiziranja družbe, skupaj z nenehnim odrivanjem dela prebivalstva na njeno obrobje, v revščino in izkoriščanje. Normaliziranost tovrstnega izključevanja ljudi iz družbe vedno znova proizvaja in ohranja nove ilegalizirane prebivalce, s tem pa vzpostavlja režim, v katerem nas oblasti razporejajo v različne kategorije, od katerih so odvisne naše pravice in ponižanja. Kar danes druži izbrisane in osebe, ki jih slovenska policija vsak dan nasilno pošilja na drugo stran meje brez možnosti kakršnekoli pritožbe, je namerno in sistematično potiskanje ravnanja državnih organov izven sfere prava, formalnih postopkov in pravic, v sfero neposrednega nasilja, njegovega prikrivanja in zanikanja. Tako v času izbrisa kot danes, v času prisilnega potiskanja oseb čez mejo, mehanizmi slovenske države ostajajo enaki, podrejeni dvojnemu cilju organiziranja terorja na eni in nedolžnosti na drugi strani.
Zato je treba, kljub nezadržnemu minevanju časa, vedno znova opominjati: izbris je zločin, ki se ne sme ponoviti. Je zločin, ki nima posledic zgolj za osebe z izkušnjo izbrisa, ampak za vse posameznice in posameznike, ki se vedno znova znajdejo v položaju ilegalnosti. In je zločin za družbo, ki s pristajanjem na tovrstna izključevanja ohranja ureditev, v kateri je lahko vsak od nas izključen.
Tudi letos smo na izbris in na boj izbrisanih za dostojanstvo in življenje opominili s kulturnim programom in sproščenim druženjem.