Izjava Rogovcev ob 10. obletnici zasedbe
Skupina aktivistov, umetnikov in študentov je 23. marca 2006 zasedla opuščen in razpadajoč kompleks nekdanje tovarne koles Rog. Pri njihovem dejanju jih je vodil en vzgib: tovarno na obrežju Ljubljanice so želeli obuditi iz večdesetletnega sna in jo napolniti z vsebinami. Pri tem so razmišljali tako kot številni njihovi prijatelji iz evropskih urbanih središč, kjer so prakse rabe praznih javnih prostorov nekaj povsem običajnega.
Lastnik kompleksa, takrat že nekaj let Mestna občina Ljubljana, pa je v zasedbi prepoznal napad. Tovarna se je nenadoma pojavila na mentalnem zemljevidu občinskih funkcionarjev, ki so se pred tem obnašali, kot da ta ogromni kompleks sploh ne obstaja. Oblasti so reagirale s poskusi evikcije in oviranjem delovanja oživljene tovarne. Kljub temu smo Rogovci vzpostavili močno skupnost, ki je skupaj preskočila marsikatero prepreko in v desetih letih delovanja ustvarila prepoznaven prostor skupnega delovanja in produkcije. Rog je prostor številnih kolektivov in posameznikov, ki skupaj ustvarjamo svoboden prostor izmenjave procesov in rezultatov našega dela, ki se kaže v neštevnih dogodkih – delavnicah, okroglih mizah, koncertih, športnih dejavnostih, razstavah, čistilnih akcijah. Rog je prav tako dom številnih aktivističnih pobud, brez katerih bi bila družbena in politična slika prostora, v katerem bivamo, še manj vzdržna: v Rogu so se začenjala, se organizirala in gostovala gibanja in pobude za pravice izbrisanih, migrantskih delavcev, ljudi s težavami v duševnem zdravju, prebivalcev iz okoljsko devastiranih okolij, beguncev, prosilcev za mednarodno zaščito in ljudi brez papirjev.
V odnosu mestnih oblasti do uporabnikov oživljene tovarne je bilo ves čas zaznati neosnovani užaljenost in jezo, ki se odražata v nenehnih poskusih evikcije. Užaljeni in polni gneva so, ker uporabniki iz dneva v dan skozi svoje avtonomno delovanje gradimo svet, ki ga vodijo načela solidarnosti, enakosti, samoupravljanja. To pa je svet, ki je mestnim oblastem povsem tuj, celo sovražen: ne pusti se namreč politično instrumentalizirati ali podrediti dobičkonosni turistični industriji. Mestna prostorska in urbanistična politika je v tem kontekstu povsem neprimerna, in sicer na dveh ravneh. Prvič, iz središča mesta se vedno bolj izrinjajo prostori in storitve, namenjene prebivalcem in značilne za duh srednjeevropske metropole – ni več majnih zelenih žepov s klopcami, urarjev, čevljarjev, neodvisnih pekarn ter vogalnih kavarn in „pajzlov“. In drugič, vedno bolj se izrinjajo tudi avtonomni ponudniki alternativne in brezplačne umetniške in družbenokritične produkcije. Namesto tega se gradi potrošniška infrastruktura, obrežje Ljubljanice in središče mesta se spreminjata v turistično zatočišče, dvigujejo se cene najemnin in preostalih storitev. Na kratko: Ljubljana se rapidno gentrificira. Rog se temu upira in zato je gnojna bula za občinskim kolenom.
Če se sprehodimo po Ljubljani, na nas iz vseh strani prežijo ogromne gradbene luknje, opomniki neuspelih monomanskih občinskih projektov. Mestna občina finančnih sredstev za Rog nima, rušenje bi rada začela zgolj zato, ker v kratkem poteče gradbeno dovoljenje. Vemo, kakšna bo prihodnost Roga, če se začne njegovo rušenje: še ena luknja, ki se bo začela po zgledu svojih predhodnic kmalu spreminjat v zagrajen mestni gozdiček.
Zato ga bomo branili. Rog je naš in vaš najboljši sosed, prostor za vse, ki se ne uklanjamo in se ne bomo uklonili niti tokrat.
Gremo do konca in skupaj naprej,
uporabniki tovarne Rog